“Jaz poskrbim, da se jaz dobro počutim. Ti poskrbiš, da se ti dobro počutiš. Potem lahko prispevava k boljšemu počutju drug drugega.” To misel sem pred nekaj dnevi napisala na facebook. Neverjetno veliko ljudi se je strinjalo in poistovetilo z njo.
Očitno se vedno bolj zavedamo, kako pomembno je, da znamo poskrbeti zase. V resnici nam nihče drug nam ne more dati občutka sprejetosti in varnosti. Lep odnos do sebe oziroma dobra samopodoba je nujen predpogoj za zadovoljno in uspešno življenje, tako privatno kot poslovno. Vsi se boljše počutimo ob ljudeh, ki so notranje polni, izžarevajo notranjo moč, ljubezen, imajo lahkotno, igrivo in ustvarjalno energijo. Nihče se ne počuti dobro ob težkih, zafrustriranih, negativno nastrojenih ljudeh. Človek, ki ima dobro samopodobo, se dobro počuti s samim seboj in z drugimi. Ni konflikten, živi in dela v harmoniji s seboj in drugimi. Ne “pada v drame” drugih ljudi, ne išče prepirov, ampak skrbi za to, da se dobro počuti sam ali v družbi in posledično se dobro počuti tudi njegova okolica. Človek z dobro samopodobo se počuti v “lastni koži” kot riba v vodi, črpa energijo iz svojega vira (narava, meditacija, ples, molitev, šport, knjige…) in ne od drugih ljudi. Je ustvarjalen in zadovoljen na “vseh” področjih življenja. Ne pada v vlogo žrtve in smiljenje samemu sebi, češ da ni dovolj dober, ne “kupuje” izgovorov, da se ne da, da je “brez veze”, da je prekomplicirano. Človek s slabo samopodobo išče zunaj sebe razloge in krivce za slabo počutje. Pada v “začaran trikotnik” egovskih vlog: žrtev, storilec, odrešenik. Pogosto se počuti, kot žrtev, češ da se mu dogaja krivica (bogi jaz). V tem primeru so drugi storilci, ki se jim bo treba “maščevati” in hkrati išče odrešenika, ki ga bo rešil vseh tegob. Vsak izmed nas se lahko občasno znajde v tej igri egovskih vlog. Razlika med človekom s slabšo ali boljšo samopodobo je v tem, da prvi ne prevzema odgovornosti za situacije v katerih se je znašel, ampak je ujet v tem trikotniku “egovskih vlog”. Počuti se kot nemočna žrtev, ljudi ali okoliščin. Človek z dobro samopodobo prevzema odgovornost za vse, kar se mu dogaja (oz. kar si je skreiral) in priznava, da ima svobodno voljo ter da si vedno lahko izbere alternativne možnosti v življenju. Sledi sebi, svojemu srcu, svojim sanjam in poslanstvu. Zaveda se, da ko živi najboljšo verzijo sebe, je hkrati največji doprinos temu svetu. Zaveda se, da ne gre le za njega, ampak za to, da je navdih za druge.
Nič sicer ni tako črno-belo kot se morda sliši, niti v resnici ni tako “popredalčkano”. Vsi imamo svoje “slabše” in “boljše” dele samopodobe, padamo v različne egovske vloge, izkušamo različna čustvena stanja, tako prijetna kot neprijetna. Morda je razlika nekoga z boljšo samopodobo le v tem, da živi bolj ozaveščeno, zavedajoč se sebe, kaj se z njim dogaja oziroma “kaj dela sam sebi”. Pomembno je torej, da znamo zavedno uporabljati svoj um v svoj prid, drugače on uporablja nas nezavedno (na nezavednem nivoju) v našo škodo. Zavedni del uma je samo “vrh ledene gore”, ostalo je nezavedni del uma, ki deluje kot avtomatski pilot. Dobro je, da tiste vzorce in prepričanja, ki nam ne koristijo ozavestimo in preobrazimo. V tem primeru naš um dela (zavedno in nezavedno) v naš prid in ne v škodo. Konstruktivno programiran um nam lahko pomaga pri tem, da živimo bolj lahkotno, svobodno, v odgovornosti za lastno srečo, z več smisla, ljubezni in strasti. Na tak način dobimo dostop do tega, kar v resnici smo: lahkotni, igrivi, ustvarjalni, močni, svetli, prijazni, strastni, sodelovalni, dobronamerni. Taki smo bili kot otroci. Vprašanje je torej, kaj je tisti oklep odraslega človeka, ki ga naj odvržemo, da ponovno zaživimo pristno življene in pristnega sebe, ki bo največji doprinos, zase in za druge.
Z ljubeznijo do sebe,
Uršula