To je zgodba znotraj zgodbe, o travniških rožah, katerih imena do pred kratkim nisem vedela. Ker so me navdihnile, sem jih takrat poimenovala: “Galaksij-ic-e.” Pred kakšnima dvema letoma sem pogosto sprehajala po velikem cvetočem travniku polnem teh velikih belih rož. Naenkrat me je prešinila ideja, da so te rože, kot galaksije. Zakaj? Vsaka roža je sestavljena iz manjših rožic. Oziroma vsak cvet iz manjših socvetij. Večji cvet torej predstavlja galaksijo, manjši pa planete in osončja.
Travnik poln takih rož predstavlja “veliko galaksij” z “veliko osončji” v vesolju. Kako smo torej mi, najmanjši planet, v enem izmed mnogih osončij, ki je v eni izmed mnogih galaksij, majhni…
Koliko je naše življenje krhko in majhno v primerjavi s celim “travnikom” galaksij. Vedno znova, kadar sem v naravi me gane veličina Vesolja, veličina njegovega reda znotraj kaosa. Stvarnikova neskončna domišljija oblik in barv. Vsi smo del te vesoljne, božanske energije, ki je nenehno vspostavljanje ravnovesja med redom in kaosom… Ali kot bi rekli Hindujci… Shivin večni ples življenja in smrti, porajanja in spreminjanja življenskih oblik. Vse je v Božanskem redu. Koliko dopuščamo, da ta energija teče skozi nas? Koliko si dejansko dovolimo biti veliki v svoji “majhnosti”. Kaj če meje med energijo in materijo v resnici sploh ni? Koliko smo mi sami sebi na poti, da bi si lahko izbirali neskončne možnosti, ki čakajo, morda prav na nas?Z ljubeznijo do sebe,
Uršula
P.S. Po objavi skrajšane verzije zgodbe o rožah, ki je imela neverjeten odziv, na mojem osebnem profilu, sem izvedela, da se ta travniška cvetlica imenuje: Queen Anne’s lace; Daucus carota; Divje korenje. Dovzetnost ljudi za razmišljanje o travniški roži me je nadvse presenetilo, prijetno seveda, zato sem se odločila, da zgodbo zapišem tudi v tej obliki.